Podoba o energetiki Evrope se je pričela skicirati v Hampton Courtu v oktobru 2005 na neformalnem evropskem vrhu in je utemeljila trajno, varno in konkurenčno energetiko. Povod za ustvarjanje skupne nove energetske politike so bile rastoče cene nafta in plina, povečevanje energetske odvisnosti Evrope in zahteve do okolja. Okoljski energetski cilji Evrope so bili zasnovani na ideji vzpostavitve »nove globalne industrijske revolucije«, s katero bi dosegli globalne klimatske cilje, med drugim omejitev ogrevanja ozračja za ne več kot dve stopinji C glede na obdobje pred industrijsko revolucijo. Energija in z njo povezane dejavnosti v Evropi, katerih bi naj bilo vedno več, usmerjene naj bi bile v krepitev evropskega gospodarstev, so postale bolj kakor doslej izpostavljene svetovni konkurenci in zakonitostim naključij. Globalne ekonomske spremembe, ki so se razmahnile v letu 2008, so presenetile tudi izvajanje energetske zakonodaje in na ta način energetske politike. Realizacije evropskih politik, pa tudi energetske politike, za doseganja brezogljične družbe do leta 2050 postajajo mnogo zahtevnejše, kakor je kazalo.

 

 

 

V evropskem energetskem prostoru je bila vzpostavljena kompleksna zakonodaja za področje ravnanja z energijo, obnovljivih virov energije, energetskih trgov in delovanje energetskih akterjev. Večina držav je temu prilagodila svojo zakonodajo, torej formalnih ovir za doseganje skupnih evropskih ciljev ni. Vse kaže, da razlike med državami in regijami ostajajo. Energetske strategije držav in regij so neenotne, tudi na področjih kot je notranji trg, čeprav bi naj ta popolnoma deloval že z letom 2014. Gospodarska recesija v svetu se ni izognila vplivu na evropsko gospodarstvo in ne na evropsko energetiko.